Okus šetraja (Saturea hortensis)

Šetraj je zelo stara začimbnica in zdravilna rastlina. Po Evropi so ga razširili rimski legionarji. V srednjem veku so ga uporabljali za posipanje po tleh in ga sežigali kot kadilo. Je dobra medonosna rastlina, odganja molje in zato so ga včasih uporabljali kot odvračalo. Pod drugimi imeni je poznan kot čober, šatraj in šetrajka.

Poznamo vrtni šetraj (Saturea hortensis), doma je v vzhodnem Sredozemlju in na Kavkazu, in kraški šetraj (Saturea montana), ki izvira iz južne Evrope, Turčije in severne Afrike. Šetraji imajo rahlo poprasto ostrino. Vrtni šetraj je enoletnica, ima nežen zeliščni vonj in okus ter je prijetno pikanten, rahlo smolast in spominja na timijan, meto in majaron. Kraški šetraj je zimzelena trajnica, ki ima močnejši, prodornejši vonj in okus, s priokusom po žajblju in borih. Obe vrsti lahko vzgojimo iz semen, kraški šetraj pa lahko razmnožujemo tudi z deljenjem.

Pri šetraju pridelujemo celo zelišče (užitni tudi svetovi), ki ga lahko porežemo tik pred svetenjem (cveti od junija do avgusta), saj imajo listi takrat najmočnejši vonj. Uporabljamo ga tako svežega kot tudi posušenega. Zaradi svoje pikantnosti sta obe vrsti šetrajev izvrsten dodatek počasi kuhajočim se mesnim in zelenjavnim jedem in različnim nadevom. S šetrajem pogosto pripravljajo fižolove jedi, zato mu Nemci pravijo Bohnenkraut, kar pomeni fižolovo zelišče. Vrtni šetraj se najbolje prilega k stročjemu fižolu in bobu, k belemu fižolu in drugim stročnicam pa lahko uporabimo katerokoli vrsto šetraja. Šetraj poživi okus zelja, korenaste zelenjave in čebule ter hkrati omili premočan vonj, ki nastane pri kuhanju zelenjave, lahko ga kombiniramo tudi v različnih nadevih za mesne jedi.

Vrtni šetraj je pogosta sestavina zeliščnih šopkov za jagnjetino, svinjino in jedi iz divjačine. Dober je tudi za mastne ribe (jegulje in skuše), na drobno sesekljane liste dodajajo solatam, še zlasti okusen je na krompirjevih, fižolovih in lečnih solatah. Kraški šetraj, ki mu v Provansi pravijo oslovski poper (poivre d`ane), uporabljamo v sredozemskih deželah. S sesekljanimi listi in cvetovi izboljšajo okus juh, ribjih enolončnic ter jedi iz jagnjetine in kunčjega mesa, pogosto jih umešajo v omlete in posujejo po picah. V Provansi s šetrajem obložijo svoj znameniti ovčji sir Banon. Šetraj se lepo dopolnjuje z baziliko, česnom, kumino, lovorjem, meto, origanom, peteršiljem, rožmarinom, sivko in timijanom.

Šetraj pospešuje delovanje notranjih organov, ureja in spodbuja delovanje želodca in preprečuje napenjanje. Deluje antiseptično pri obolenjih prebavil in izločil ter kot fungicid. Odganja gliste, pospešuje potenje in izločanje vode iz telesa. Sproži zaostalo menstruacijo, včasih so ga čislali kot afrodiziak. Zmanjšuje občutek želje pri sladkornih bolnikih in lajša suh kašelj.

Kot zanimivost lahko dodamo, da poznamo več vrst šetrajev; indijski šetraj ali indijanska meta (Saturea douglasii), kostariški ali jamajški šetraj (Saturea viminea), rožnati šetraj (Saturea thymbra) in pa zanimiva citronska različica kraškega šetraja (Saturea montana ssp. citriodora).

angleško: savory
italijansko: salato
nemško: Bohnenkraut
francosko: sarriette
hrvaško: ukusan

(Janko Rode – Zeliščni vrt domača lekarna, 2001 in Jill Norman – Začimbe in zelišča, 2005)

Vir: revija Gostinec
 

<-- Nazaj na članke

1G